Čeprav se je evangeličanska cerkev sv. Ivana v Bethlehemu v Pensilvaniji pred dvema letoma (2023) zaprla in prodala, vendarle ostaja tam še bogata kulturna dediščina, na podlagi katere se osvetljujejo posamezni segmenti življenja prekmurskih in tudi porabskih izseljencev v začetku 20. stoletja. V ta namen je zaposlena na Zavodu Primoža Trubarja skupaj z zunanjim sodelavcem z vso tehnično opremo za fotografiranje in snemanje odpotovala v Bethlehem, da pridobi novo gradivo. Namen celotne poti, ki je trajala od 14. do 22. maja 2025 je bil na eni strani digitalizacija matičnih knjig nekdanje evangeličanske cerkve sv. Ivana v Bethlehemu v ZDA in na drugi zbiranje izseljenskih zgodb iz Bethlehema v ZDA na podlagi intervjujev, prav tako pripravo kratkega dokumentarnega filma. Projekte je podprl Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, za kar velja posebna in velika zahvala, za vso koordinacijo pri dostopu do matičnih knjig in intervjuvancev pa gre največja zahvala Marie Skrilec iz Bethlehema.
Vso gradivo, ki je ostalo v lasti članov nekdanje cerkve sv. Ivana (del je Evangeličanska cerkev AV v Sloveniji s pomočjo Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu prejela v letu 2024, kar je bilo predstavljeno tudi na razstavi), je sedaj shranjeno v drugi cerkvi (Lutheran Church at Rosemont), h kateri so se pridružili člani cerkve sv. Ivana, tudi člani sv. Petra, kamor so prekmurski Slovenci najprej zahajali v cerkev. V tej novi cerkvi so se tako zbrale, pregledale in pripravile za digitalizacijo matične cerkvene knjige evangeličanske cerkve sv. Ivana, ki so na voljo od leta 1909 ter obenem matične knjige sv. Petra do začetka delovanja cerkve sv. Ivana. Ob ustanovitvi nove cerkvene občine in zgraditvi cerkve sv. Ivana se je večina prekmurskih evangeličanov priključila tej. Četudi je delo z matičnimi knjigami potekalo daleč od Prekmurja, se je pri tem delu vedno znova vračalo v kraje, iz katerih so prihajali izseljenci, kot so Sobota, Puconci, Križevci, Kuštanovci, Ženavlje, Petrovci, Šalovci, Bodonci, Selo in druge, bralo priimke kot so Kučan, Gergar, Koltaj, Zelko, Mörec, Zavec, Kerčmar, Novak, Cipot in še mnoge druge, spremljalo rojstva, poroke in pogrebe njihovih potomcev. Delo z matičnimi knjigami je potekalo vsak dan po nekaj ur, preostali čas pa so se zbirale zgodbe s pomočjo vodenih intervjujev, ki so trajali od ene do treh ur, saj so se sogovorniki zelo razgovorili ob starih fotografijah in drugem gradivu, ki so ga prinesli s seboj. Nekaj jih je bilo opravljenih v prekmurščini, večina pa v angleščini, saj generacije, ki so se rodile tam, ne govorijo prekmursko in četudi so v mladosti veliko razumeli ob poslušanju staršev in starih staršev, so z leti zaradi neuporabe jezik pozabili. Svoje zgodbe so mi prijazno povedali Gene Novak, Carol Henn, Mary Carol, Sharon Lindner, Debra Smith, Bert Holczman, Sheila Novak, Marie Jordan, Betty Silva, Kathy Bokan Remaly, Shirley Dalusio, Christine Hrichak, Ron Hari in še nekateri s krajšimi izjavami (v načrtu je bil tudi intervju s Frankom Podleiszkom, dolgoletnim organistom v cerkvi sv. Ivana, pevcem v cerkvenem zboru in cerkvenim arhivarjem, a je nekaj dni pred mojim prihodom v 90. letu starosti umrl).
Svojevrstno doživetje je bil obisk tudi St Johns parka (sedaj Sacon Valley Acres), ki ga je kupila evangeličanska cerkev sv. Ivana po zgraditvi cerkve, da so se lahko tam srečevali, prirejali piknike, poroke, praznovanja in s tem ohranjali slovensko kulturo, jezik in tradicijo, za park in pripadajočo zgradbo pa že precej let skrbi Lisa Baker Moretz. Predstavniki združenja slovenske katoliške cerkve sv. Jožefa so nam prijazno odprli tudi vrata njihove cerkve, ki je sicer zaprta, a si združenje, ki jo je kupilo, prizadeva za njeno oživitev, kar vključuje tudi ureditev muzeja v pritličnih prostorih. Sledil je seveda še obvezen sprehod do Bethlehem Steel – jeklarne, kjer je bila zaposlenih večina moških iz Prekmurja, ženske pa so pogosteje delale v tobačni ali drugih trgovinah.
Eno popoldne smo se zapeljali tudi v Palmerton v Pensilvaniji, ki je bil v preteklosti znan predvsem po cinkovi rudi, kar je nudilo možnost za zaposlitev, je približno uro vožnje oddaljen od Bethlehema in tudi tam najdemo še sledi življenja prekmurskih Slovencev. Tam je vrsto let živel omenjeni intervjuvanec Bert Holczman, sedaj pa živi malo naprej v kraju Ashfield (fotografija na mostu). V Palmerton so se preselili njegovi stari starši in še vedno odlično govori prekmursko. V Palmertonu so Slovenci iz Prekmurja leta 1914 skupaj z Madžari in Slovaki kupili Malo belo cerkev, kjer so bila bogoslužja v treh jezikih, tudi v prekmurščini. Zaradi upada članov je bila leta 1978 cerkev prodana in je sedaj v občinski lasti, namenjena ogledom ter občasnim dogodkom. Zanimivost je tudi, da je v Palmertonu od leta 1913 delovala podružnica matičnega društva Prvo Slovensko Bratovščine Pomagajouče Drüštvo v Ameriki (matično društvo ustanovljeno leta 1912 in je povezovalo vse Prekmurce, ne glede na veroizpoved ali kakšno drugo opredelitev). Podružnica se je imenovala Prvo South Bethlehemsko Betežno Vindiško (pozneje zapisovali Slovensko) Pomagajouče Drüštvo, Palmertonska prva vejka (vseh podružnic je bilo šest), v okviru katerega so zbirali sredstva s humanitarnimi akcijami in jih namenjali bolnikom ter svojcem ob smrti družinskega člana. V prekmurščini je delovalo zagotovo še leta 1941, kar je razvidno iz zapisnikov, najverjetneje pa se je to nadaljevalo tudi v naslednjih letih.
Palmerton
Na dan odhoda pa je bila na poti do letališča obiskana še evangeličanska cerkev v Pert Amboyu v zvezni državi New Yersey, kamor so se prav tako naselili prekmurski Slovenci. Tam je bila leta 1908 ustanovljena madžarsko-slovenska (vendska) cerkvena občina in ta je postala duhovni dom tam naseljenim prekmurskim Slovencem. Prekmurec je bil tudi prvi redni duhovnik Štefan Smodiš (1891-1953) iz Stanjevec, ki je prvotno deloval kot organist v cerkvi sv. Ivan v Bethlehemu, po študiju teologije pa kot duhovnik v Pert Amboyu med leti 1924 in 1936, zatem pa do smrti v Kemptonu v New Yorku. V času Smodiševega delovanja je bila zgrajena tudi cerkev (do tedaj so se srečevali v začasnem prostoru) in leta 1927 blagoslovljena. Božje službe naj bi se v tistem času opravljale tudi v prekmurščini, žal pa kakšnih dokazov o tem ob obisku ni bilo moč najti, prav tako ne matičnih knjig iz časa njegovega delovanja, le posamezni zapisniki v madžarščini in seznami članov (npr. Kovač, Küzma, Lainšček, Prosič, Gomboc, Ozvatič, Kardoš, Kranjec itn.), katerih priimki potrjujejo prisotnost in članstvo prekmurskih rojakov v tej cerkvi. Cerkev danes šteje dobrih trideset članov, se financira na podlagi donacij, rednega duhovnika nima, temveč dva honorarna. Med zanimivostmi vsekakor gre omeniti oltarno sliko, ki ima enak motiv kot cerkev sv. Ivana v Bethlehemu, prvo posodo za Sveto večerjo, z napisom »Janoš Kuzma in žena Julijana Vöroš leta 1916« in spominska obarvana okna, posvečena pokojnim, kjer prav tako lahko beremo priimke Kardoš in Kološa.
Pert Amboy
Čeprav je bila pot dolga in je daleč stran od doma, pa je bilo vendarle domače okolje, k čemur so še dodatno prispevale zgodbe, spomini, obiski krajev in zgradb, kjer so živeli, delovali, se povezovali prekmurski izseljenci ter po njihovih poteh in stopinjah stopajo njihovi nasledniki. Rezultati projekta bodo na voljo po ureditvi gradiva v prihodnjih mesecih, matične knjige v digitalni interni obliki, izseljenske zgodbe v izdani knjigi ter ob tem še kratek dokumentarni film
